»Spreletava me srh ob misli, da bom postala neuporabna stara ženska«: Strategije spoprijemanja s starostjo in procesi staranja v dnevnikih Švicarke Anne Marie Preiswerk-Iselin (1758–1840)

Prispevek obravnava staranje žensk v 19. stoletju v Švici, s posebnim poudarkom na strategijah, ki so jih starejše ženske v Baslu okoli leta 1800 uporabljale, da bi ostale dejavne in ohranile družbeni pomen. Življenje Anne Marie Preiswerk-Iselin, opisano v njenih dnevnikih, služi kot študija
primera. Pri 68 letih je izrazila strah, da bi postala »neuporabna stara ženska«. Njena odločnost, da ostane aktivna in koristna, je bila ključna za njeno dobro počutje, hkrati pa jo je pričakovala tudi družba. Zaradi svojega premožnega položaja ji ni bilo treba skrbeti za finančno preskrbo v starosti, kar je bilo pomembno v času, ko institucionaliziranih pokojnin še ni bilo.
Preiswerk-Iselin se je imela za staro že sredi petdesetih let, kar je bilo skladno s tedanjimi normami, ki so petdeseto leto velikokrat označevale kot začetek starosti, pri ženskah pogosto povezane z menopavzo. V dnevniku je zapisovala svoje telesne in duševne omejitve, kar odraža tako družbena kot lastna pričakovanja glede staranja. Da bi se izognila odvisnosti in družbeni marginalizaciji, je dajala prednost ohranjanju zdravja in vključevanju v smiselne dejavnosti.
Njeno življenje se je s staranjem močno spremenilo: ko so se otroci poročili in je umrl njen mož, je svoje družabno življenje preusmerila v družinske odnose. Kljub telesnemu pešanju in umiku iz širšega družbenega življenja je ostala povezana z družino, ki jo je pogosto gostila na svojem podeželskem posestvu, tolažbo pa je našla tudi v pisanju dnevnika. Obrat k družini kot stalnici ni presenetljiv, če ga razumemo skozi Koselleckov koncept občutka časa okoli leta 1800 – časa, usmerjenega v prihodnost, a hkrati zaznamovanega z negotovostjo.
A. M. Preiswerk-Iselin je načrtovala tudi projekt za izboljšanje izobraževanja deklet. Želela je izobraževati dekleta različnih družbenih slojev, kar je bilo skladno z razsvetljenskimi idejami. Vendar se je njen projekt soočil z odporom in na koncu propadel zaradi pomanjkanja podpore, finančnih težav in družbenih preferenc za že uveljavljene ustanove. Kljub temu je svoj projekt za starost vztrajno zasledovala več let, kar je povezano z naraščajočo avtonomijo družbenih norm v starosti. Članek poudarja, da so si ženske tistega časa, zlasti iz premožnega izobraženega meščanstva v protestantskih urbanih okoljih, aktivno prizadevale ohraniti svoj družbeni pomen, s čimer se izpodbija predstava, da so zgolj pasivno sprejele vlogo babic. Prizadevanja A.M. Preiswerk-Iselin kažejo na odpornost in prilagodljivost teh žensk pri ohranjanju družbene relevantnosti kljub družbenim omejitvam.