Breme staranja: Starost, revščina in odnos do socialnih vprašanj v Avstrijskem primorju v 19. stoletju

Prispevek obravnava odnos do staranja in starajočih se v Istri in Trstu, zlasti v drugi polovici 19. stoletja. Izhaja iz tedanjih percepcij starosti, ki so neizogibno vključevale delovno nezmožnost in z njo povezano ekonomsko odvisnost starostnikov, pogosto razumljenih kot breme za družino ali državo. Starost je bila hkrati zaznamovana s telesno oslabelostjo, tako biološko kot tudi socialno pogojeno, ki je lahko delovala kot vzrok ali kot simptom njihove socialne deprivacije. Starostnike je mogoče prepoznati med oskrbovanci ubožnic, prejemniki podpor, pacienti bolnišnic ter med umrlimi zaradi starostnega hiranja. Medicinsko-higienski napotki, namenjeni starejšim, so bili oblikovani predvsem za potrebe meščanstva in so bili v izrazitem neskladju z realnostjo staranja v nižjih slojih, kjer je življenje zaznamovalo dolgotrajno fizično delo, telesna bolečina in socialna ranljivost.
Prek meščanskega odnosa do staranja, prek etike dela, ki je skozi kategorijo delovne nezmožnosti oblikovala odnos do revščine in starosti, ter prek podatkov, ki razkrivajo starajoča telesa v njihovi ranljivosti, tudi v vlogi bolnikov, je mogoče razbrati, da je bila podoba staranja nižjih družbenih plasti ena prevladujočih v tedanjem družbenem diskurzu. Seveda pa ni bila edina; meščanska percepcija starosti je vključevala tudi druge, pogosto bolj pozitivne konotacije, ki pa presegajo okvir obravnavane razprave.