Pristop modela vsebine stereotipov (SCM) k preučevanju starizma v zgodovini

Čeprav je bil izraz »starizem« (ageism) prvič uporabljen leta 1969, je sam pojav veliko starejši. Starizem je vseprisoten pojav, opazen v vseh družbah, kjer so starostne hierarhije tiho sprejete. Kaže se v različnih oblikah, odvisno od starostnih stereotipov in predsodkov, ki prevladujejo v določeni družbeni skupini v določenem zgodovinskem trenutku. Prispevek preučuje zgodovinske manifestacije starizma z uporabo modela vsebine stereotipov, ki družbene skupine razvršča glede na zaznano toplino in kompetentnost.
Najprej je model teoretično povezan s štirimi vrstami starizma: pozitivnim, sočutnim, zavistnim in  sovražnim. Pozitivni starizem se pojavi, ko so starejši posamezniki dojeti kot topli in kompetentni, pogosto uživajoč visok družbeni status. Sočutni starizem nastane, ko so zaznani kot topli, a nekompetentni, kar vzbuja sočutje. Zavistni starizem je povezan z zaznavo kompetentnosti brez topline, kar vodi v nelagodje ali odpor. Sovražni starizem združuje nizko toplino in nizko kompetentnost, kar povzroča izrazitejše in bolj odkrito negativne odzive. Prispevek sledi omenjenim oblikam starizma skozi različna zgodovinska obdobja in predstavi nekaj teoretičnih predpostavk, ki jih je mogoče upoštevati pri prihodnjih empiričnih raziskavah starizma skozi zgodovino.
V antiki sta najverjetneje soobstajala zavistni in sovražni starizem, pri čemer so bili starejši iz višjih družbenih slojev spoštovani, a hkrati deležni zavisti, medtem ko so se starejši iz revnejših slojev soočali s sovražnostjo. Srednji vek je zaznamovala prisotnost tako sovražnega kot zavistnega starizma, na kar so vplivale gospodarske in družbene spremembe. Renesansa je med premožnejšimi sloji uvedla pozitivni starizem, medtem ko so se revnejši posamezniki najverjetneje še naprej soočali s sovražnim starizmom. Industrializacija 19. stoletja je prinesla sočutni starizem, ki je starejše ljudi prikazovala kot žrtve tehnološkega napredka, medtem ko so premožni starejši ohranili položaj pozitivnega starizma. V prvi polovici 20. stoletja se je sočutni starizem institucionaliziral prek socialnovarstvenih politik, v drugi polovici pa so se pojavile pozitivne podobe starosti, družbeni položaj starejših pa se je bistveno izboljšal. Toda od sredine sedemdesetih let je neoliberalizem zaznave premaknil proti zavistnemu starizmu, saj je starejše iz srednjih in višjih slojev prikazoval kot privilegirane in potratne porabnike virov.
Prispevek sklene, da so bila zgodovinska stališča do starejših ljudi oblikovana predvsem z njihovim družbenim statusom in širšim družbeno-kulturnim kontekstom, pri čemer model vsebine stereotipov ponuja okvir za napovedovanje vrst starizma v zgodovinskih raziskavah. Predstavljene hipoteze omogočajo izhodišče za prihodnje empirične študije o zgodovinski evoluciji starizma. Predlagani teoretični model lahko pomaga prepoznati prevladujoče (ali najbolj vidne) oblike starizma v različnih zgodovinskih obdobjih in usmerja nadaljnje raziskovanje.